(REPORTAŽA) Na teren z električarji: Elektriko bi imeli vsi, redki pa se vprašajo, kako pride do njih
Kako smo z delavci Elektra Maribor zamenjali električni drog. Kako je bilo na usodni beli petek, kaj so nevarnosti dela in zakaj je ključna - dobra ekipa. Aja, pa malica tudi.
Nikar ne objemaj droga! Spretnost na drogu. Fotografija: Andrej Petelinšek
Štabna soba, pisarna na Ptuju. Ker vstajanje ob petih zjutraj ni ravno moja prva izbira, se malo nerodno potikam naokoli, postavljam vprašanja in vklapljam izmenično diktafon - telefon. Priznam, elektrika je zame pod visoko napetostjo, raje čim dlje stran od toka, voltov in strah me je, da bom kaj narobe prevedla v časopis. “Kar počasi, vse bomo. Na koncu boste vedeli vse. Kot da ste končali prvi letnik srednje elektro šole!” Uf, hvala. Pomirjujoče besede razelektrijo ozračje, vsi se režimo, avtor Peter Jagarinec, nekak Maverick v skupini, pa z zložnim korakom odmaha v garažo. On bo moj mentor za ta dan. Z Domnom Slamerškom, vodjo Nadzorništva Gorišnica, Območne enote Ptuj Elektra Maribor, greva skozi osnove, papirji, material, skupine, take stvari.
Beli petek in dokončne pike
Ekipa, natančneje skupina, se zbira, padajo tipični jutranji komentarji o zalepljenosti, ugašajo se zadnji čiki. Vsak ve, kje je njegovo mesto, logika je zapisana v letih sodelovanja, a kljub temu sledi strogim pravilom. Nič ni prepuščeno naključju. Prvo pravilo je napovedan čas izklopa. “Pripravimo material, izklop je napovedan tri dni vnaprej. Sedaj seveda, ko je vse normalno,” pove Slameršek. Ves delovni dan se vračamo nazaj na usodni črni, pardon, beli petek, ko je sneg omrtvičil severovzhod Slovenije. Ker ko gre za elektroomrežje so redna dela in so izredna dela. In slednja so res izredna. In glede na to, da ptujska območna enota Elektra Maribor pokriva 21 občin ter imajo tri razdelilne transformatorske postaje in 752 transformatorskih postaj, je vsega dela dovolj. Včasih preveč - čez glavo in čez zmogljivosti. Takrat je potrebno potrpljenje, a kaj ko je slednje pri državljanih vse bolj redka vrlina. A o tem več kasneje.
Peter Jagarinec meri postavitev novega droga. Fotografija: Andrej Petelinšek
Naša misija za danes je zamenjati dotrajan električni drog v Juršincih, tako po šolsko. Papirji so predani in izpolnjeni, birokracije je veliko. Kot zdravniki ste, modrujem, ko gledam šope papirjev. “Ja, ampak pri nas je lahko napaka včasih bolj usodna, odgovornost pa je dosti bolj jasna,” skomigne Peter. Na primer klice, ki jih opravijo z UKV postajo, se snema. Če je nekdo rekel, da je nekaj izklopljeno, tako tudi mora biti. Od tega je odvisno življenje. In pika. Zelo dokončna, nič politična. Ker tukaj pod kabli pač ni govorjenja brez odgovornosti, kot je dovoljeno kje drugje, recimo v kakšnih drugih okoljih in bolj okravatenih sestavih.
Napakiramo se v kombi, ružimo čez meglena polja, zabašemo delikateso v lokalnem najboljšem sosedu, gospa sestavlja praviloma po dva sendviča. “Brez hrane ne gre, včasih, ko je res panika, si misliš, ah, saj bom že potem, ampak ne, jesti moraš. Včasih tudi topel obrok, če gre. Pa nas včasih gledajo, ko gremo na kavo, in govorijo, da smo samo na kavah. Ampak tisto kavo in malico preprosto rabiš, pa saj v pisarnah tudi pijejo kavo, samo vidi se jih ne. Tudi koncentracija je odvisna od tega, pa seveda moč,” se priduša vodič. Nasploh terenci opažajo, da je med ljudmi več nerazumevanja kot nekoč. “Tista je dobra, da nas je šest prišlo zamenjat glavno varovalko. Pač je bila ekipa na tistem koncu in smo se ustavili. Kaj naj štiri vmes peljemo v pisarno?”
Dvigalka dela z vrhunsko natančnostjo. Fotografija: Andrej Petelinšek
Najprej varnostni manevri. In vprašanja
Ko ustavimo in poiščemo pravo transformatorsko postajo, hitro izkusimo modrovanje s ceste. Velikanski kombi z rdečim napisom Elektro Maribor na klancu v Juršincih pač ne ostane spregledan. Karte območja, ki jih imamo, so sicer natančne, a v resničnem svetu, tam, kjer rastejo drevesa in so lope in les in grape pa vse ostalo, je pač postavitev malo drugačna kot na monitorju, kjer je nekdo risal črte in pike, zato kombi tudi malo zaokroži. Ekspedicija seveda pritegne pozornost, ob nas ustavi avtomobil, iz njega pa brez “dober dan” vprašanje: “Kak’ dolgo bomo brez elektrike?” “Do enih bo izklop, napovedan je bil.” Nejevoljo želi lokalni podjetnik precej neuspešno skriti za nasmeh: “Aja, pol lahko pošljem fante domov.” Najbrž je zanj res tegoba, zato v izogib takim zatikom zapišemo še črno na belem: Izklopi na električnem omrežju so napovedani, lahko pa se pri Elektru Maribor tudi naročite na storitev obveščanja o izklopih. Brezplačno. Prihrani živce in najbrž tudi denar in razlage na terenu takrat, ko je to najmanj potrebno. Opisana komunikacija namreč poteka ravno v času, ko se Peter s sodelavci, ki so ob drugih transformatorjih, usklajuje o tem, ali je izklopljen tok na srednjenapetostnem daljnovodu. Izjemno pomembna reč, varnost je pri delu s kabli, ki so pod 20.000-voltno napetostjo, izjemno pomembna. Najbrž ni treba posebej pisati, saj je vsem jasno. Še najbolj ekipi, sploh po tem, ko si doživel dve delovni nesreči svojih kolegov.
Papirjev kot pri zdravniku. Fotografija: Andrej Petelinšek
Peter kaže list z 22 točkami postopka, polovica točk je namenjena varnostnim manevrom. Čeprav je elektrika na transformatorjih sedaj izkopljena, ekipa vseeno na dveh koncih z dolgim drogom z merilnikom na koncu preveri, če je res, nato vzpostavijo ozemljitev. Za vsak slučaj. “To so uvedli po delovni nesreči sodelavca.” Zadeve so se namreč v zadnjem času nekoliko spremenile, obrnile. Če je bila nekoč veriga elektrarna-daljnovod-transformator-dom jasna in predvsem enosmerna, danes ni več. Ljudje nameščajo domače elektrarne, baterije, agregate. In to malo po svoje. In kar od nekod, ne da bi sploh vedeli, od kod, lahko v kablovod pošljejo elektriko. “Tam je imel nekdo baterije kar pod teraso. Saj če je sončna elektrarna narejena po pravilih, se izklopi, ko izklopimo transformator, ampak danes vsak misli, da zna vse sam, in potem se zgodi to,” pove Peter Jagarinec. Tako sedaj na dveh mestih, na vsakem koncu odseka, pred pričetkom del iz varnostnih razlogov namestijo še dodatno ozemljitev. In še eno na transformatorju. Zadeva precej podaljša čas in zavleče postopke, pa kaj, gre za življenje. V razmerah, kot so bile tisti usodni snežni petek in v dneh za njim, gre lahko seveda kljub temu kaj narobe, saj so bili pogoji precej manj ugodni kot v torek, ko je na nas sijalo skoraj pomladansko sonce in nas je omejeval praktično samo čas izklopa.
To je pogum!
Ko je res, res jasno, da elektrika nima več od kod prodreti v odsek, kjer bomo menjali tri dotrajane droge, se delo lahko začne.
Dodatna ozemljitev za varnost. Fotografija: Andrej Petelinšek
Fotografija: Andrej Petelinšek
Medtem ko smo mi izklapljali omrežje, sta Miha Kirbiš in Dušan Bohinec že pripravila dvigalko in bager. “Tukaj je situacija zapletena. Ta drog ima na sebi vse, kar lahko ima. Zgoraj je srednjenapetostni vod, spodaj navadni, od njega pa je speljan še priklop za tisto hišo,” predstavi situacijo Peter. Spodaj so še sadno drevje, ki so ga skrbno zasadili lastniki zemljišča, pa lope in vrt. Lastnikov lične hiške in zemlje ni doma, a kmalu radovednost prinese domačina. “Ta je res bogi,” kaže na drog in pove še za nekaj drugih v okolici. Mirno in brez pripomb opazuje, vendarle se na bregu, ki se izkaže za precej prepišnega (sploh če ne dviguješ, nosiš ali koplješ, ampak samo gledaš in sprašuješ, tako kot jaz), nekaj dogaja. Akcija steče bliskovito. Boštjan Krajnc, za prijatelje tam spodaj Boško, je praktično človek-gekon. S plezalkami in nekaj kilogrami opreme je v hipu na vrhu droga in pri tem se z rokami skorajda ne oprijemlje lesa, nekoč debla kostanja. Seveda, roke mora imeti proste, če želi zataknjen na enajstih metrih odmontirati kablovje. Ker so na drogu na vrhu hriba, so žice za povrh še napete, kar pomeni, da jih je precej težko sneti, včasih tako težko, da se zarežejo v rame. Za Boškom nekoliko previdneje pleza Kristjan Murko, tudi Kiki, najmlajši član ekipe. Od zgoraj od Boška k njemu letijo navodila in pripombe, od spodaj zajebancije. Ni lahko biti najmlajši v tako utečeni, nabriti, a zelo prijateljski ekipi, pomislim. “Kaj objemaš toti drog z rokami,” prileti od zgoraj. Ni samo zezancija, servira v hipu spet razlago vodič, če te s tem kavljem na plezalki v roko, te samo enkrat. Seveda sta plezalca kdaj na drogu eden tik nad drugim. Nesreča pri njihovem delu ni nujno električne narave. Tudi situacije so različne. Tukaj stoji drog pretežno na čistini, lahko bi bil recimo v gozdu, na pobočju, nekje, kjer ga dvigalka ne bi tako lepo držala na mestu, ampak bi precej bolj nihal. Lahko bi na njem viselo drevo. Če lokacija ni dostopna s stroji, droge dvigujejo ročno. Je pa v gozdu tudi več drugih nevarnosti.
V ozadju nov steber, stari zapušča prizorišče v kosih. Fotografija: Andrej Petelinšek
Firma, torej Elektro Maribor, skrbi za drevje okoli deset metrov od vodov, a kaj ko zrastejo drevesa v višino tudi do 20 metrov, lastniki pa topogledno niso vedno prav zelo skrbni. “Elektriko bi imeli vsi, redki pa se vprašajo, kako pride do njih,” skomigne Peter. Včasih so dotrajani drogovi tudi dosti bolj trhli. “To je res pogum, ni kaj,” tovariško in malo tudi občudujoče pripomni vodja Domen Slameršek. Takih več ne delajo, je razbrati iz konteksta. Pa tudi ostalih ne, če smo že pri tem. Peter Jagarinec, ki nas že cel čas vodi skozi postopek, je ob tej službi še gasilec (večina nas je, zamahne) in občinski svetnik, ekipa pa ga uporablja tudi za stike z javnostjo (beri - zaskrbljenimi domačini ob cesti, negodovalci in ostalimi). V prihodnost ne zre prav optimistično. Ker tisti, ki sedaj prihajajo iz šol ... “Mu rečeš, naj prinese trinajstko, pa ...” Gostobesednežu na tem mestu zmanjka besed. “Pa saj niso sami krivi, kaj hočejo. Živi v bloku, pelje na servis pelje ata, kje se naj kaj nauči?” Pustimo ob strani, da med tem glasnim razmišljanjem zraven Mavericka stoji dijak-praktikant. Nič ne pripomni.
Fotografija: Andrej Petelinšek
Umetnost dvigalke in bagra
Kmalu so kabli sneti, dvigalka zagrabi drog in ga previdno položi na tla, pri tem Miha Kirbiš pazi še na sadno drevesce na poti. Naj omenim, da ne med odkopom ne nato, ko zasuje nov drog, ne odlomi niti vejice, čeprav drevesce stoji med drogom in bagrom. Ostali in bager izkopljejo jamo, ki bo sedaj nekoliko večja. Nov drog ima dva betonska stebra, namesto kostanja bo sedaj tam stal impregnirani bor. Kmalu je še ta na mestu, nekaj uravnavanja in rotacij, pa preverjanj, če je pravilno poravnan. Tako lahkotno izgleda vse skupaj, da se, ko Krajnc spet bliskovito spleza na vrh, nekdo zadere, da je kot na morju. Iz kabine dvigalke se zasliši reggae in res ni sledu o kaki napetosti. Še dobro. Z več vidikov.
Fotografija: Andrej Petelinšek
Je pa bilo veliko napetosti ob zadnjem snegolomu. Takrat ni bilo sledu o plažnih občutkih, intervencija je namreč čisto druga zgodba. Tisto je reševanje v umetnosti možnega. Ljudje pa - včasih ne vidijo širše slike. Vidijo pretrgan kabel in mislijo, da je ta kriv, da nimajo elektrike. Vendar ni nujno tako. “V resnici pa je bila napaka na visokonapetostnem omrežju (ze tega skrbi Eles, op. p.) ali na srednjem. Seveda najprej rešujemo tisto, šele potem manjše vode.” Tudi dostopnost je bila različna, gasilci so reševali predvsem ceste, sicer računajo tudi na njihovo pomoč. Da je skupina povezana, prijateljska in izjemno uigrana, sami pravijo, da je ena najboljših, kar jih je, je skozi ta tekst postalo najbrž jasno. Kibici letijo po zraku kot za šalo, nekaj jih nismo zapisali, ker ... žene recimo. “Ampak takrat bi morali biti zraven! Takrat šele letijo fore!” se spominja kriznih časov Peter.
Modrovanj je torej veliko, znanja manj. Tudi kabliranje, vkopavanje v tla, ki ga zadnje čase mnogi tako radi omenjajo, ni vedno idealna rešitev. V primeru, ki smo ga reševali v torek, bi drog še vedno ostal, saj sta na njem dva voda, zgoraj srednjenapetostni in spodaj “navadni”, ki vodi 400 voltov do hiš. Spodnji bi stal v vsakem primeru. Ponekod vkopavanja ne dovoljuje struktura tal. A mojo ekipo skrbi predvsem vzdrževanje. Bili so že dogodki, ko so bili pri drugih delih in kopanjih električni vodi poškodovani, pa je gradbinec preprosto stvar zakopal nazaj. Izjemno nevarno početje. “Tudi ko nastane napaka, je težko ugotoviti, kje. V zraku to preprosto vidiš. Tehnologija pomaga, a ne vedno, zagotovo pa je strošek popravila večji.”
Fotografija: Andrej Petelinšek
In da, v pisarnah lahko pišejo zakone in pravilnike, pod kablom pa so delavci. In z njimi velika odgovornost.
Z nami so bili: Kristjan Murko, Peter Jagarinec, Peter Fridl, Boštjan Krajnc, Miha Kirbiš, Stanko Kocmut ter Dušan Bohinec
Avtor članka: Andreja Kutin, vir: Večer: (REPORTAŽA) Na teren z električarji: Elektriko bi imeli vsi, redki pa se vprašajo, kako pride do njih
Avtor fotografij: Andrej Petelinšek
Zahvaljujemo se sodelavcem družbe Elektro Maribor, ki so s svojim sodelovanjem in strokovnim prispevkom omogočili nastanek reportaže.